Izgubljena v sedanjosti

Primanjkljaje v pomnjenju sem pri svoji babici začela opažati v zadnjem letu. Vsakič, ko sva se videli, me je vprašala, kako mi gre šola, kljub temu, da sem ji vedno znova poudarjala, da letos ne hodim v šolo. Po večkratnih ponovitvah enakega odgovora, sem obupala in ji odgovarjala, da mi gre v šoli dobro. Z babico se mi je težko pogovarjati, saj je mučno, da se ne spomni ničesar, kar ji povem. Ne vem zares, kako naj se do nje obnašam, zato se včasih raje izognem tem srečanjem.

Najprej smo izgubo spomina pripisali starosti, vendar smo kmalu ugotovili, da je razlog nekaj drugega.  Z babičino boleznijo je najbolj obremenjen moj oče, saj poleg njega ni več nikogar, ki bi zanjo skrbel. Imela je več sester, vse so umrle pred njo, tudi njen mož in drugi sin sta pokojna, zato je ostala sama, breme za oskrbo pa je padlo na ramena mojega očeta.
Ker se njen spomin hitro izgublja, očeta zanjo precej skrbi. Vsak dan jo obišče in pri njej preživi nekaj ur. Poleg tega pa se nam vsak teden pridruži na nedeljskem kosilu.

Vsi družinski člani se bojimo tega, kaj se bo zgodilo, če babico pustimo samo v stanovanju. Zato se nagibamo k temu, da jo damo v dom, saj ji tam lahko nudijo bolj celostno oskrbo. Težava pri tem pa je, da si babica ne želi iz domačega okolja, mojemu očetu pa je težko, da bi jo v to silil in želi, da se sama odloči za ta korak. Zato babica še vedno ostaja doma, oče pa hodi na redne obiske, da ji nudi pomoč in podporo. Uteho najdemo v tem, da lahko babica kljub zelo oslabljenemu spominu še vedno skrbi sama zase, zaradi česar oskrba mojemu očetu še ne predstavlja prevelikega bremena.

Trenutno ima babica še dobro ohranjen dolgoročni spomin, nas se spomni, ve tudi to, da je njen mož pokojni. Glavni problem je to, da si ne zapomni ničesar, kar se je zgodilo pred kratkim. Zaradi česar se v zadnjem letu pojavlja vedno več težav. Zelo žalostno se mi je zdelo lansko leto, ko je prvič spoznala naše sorodnike iz norveške in v roku pol ure pozabila, da obstajajo.
Včasih se zgodi, da se babica pred našo hišo pojavi tudi po trikrat na dan, stoji pred vrati in zvoni. Večkrat se zgodi, da pred vrati stoji več kot eno uro in pritiska na zvonec, kasneje pa se teh dogodkov ne spomni. Ti dogodki pa se ponavljajo, saj babica živi v blokih čez cesto, kar ji omogoča hiter dostop do naše hiše. Včasih je sama prebivala v tej hiši, zdaj pa tukaj živimo mi. Sicer se zaveda, da to ni več njena hiša, vendar se kljub temu vztrajno vrača nazaj večkrat dnevno.

Ti dogodki močno vplivajo na mojo mamo, saj ji pobere ogromno energije, da mora babici vedno znova pojasnjevati enake stvari, ki nimajo učinka.
Pridejo dnevi, ko babica cel dan stoji sredi naselja in čaka koga, ki ga pozna, medtem pa konstanto hrani vse mačke in ptiče v okolici. Na ulici lahko stoji toliko časa, dokler je kdo ne odpelje nazaj do doma.
Zadnje čase tudi vedno manj kuha. V preteklosti je pogosto pekla in kuhala, sedaj pa se zgodi, da lahko po več dni skupaj je le kupljene sladkarije.

Babica se večkrat oglasi na obisku, ko sem sama doma. Kadar imam čas ostane z mano, se usede na vrt in se začne igrati z našim zajčkom. Zdi se mi, da jo zajček vedno spravi v dobro voljo in da je zanjo koristno, da ima stik z živalmi.
Zaenkrat nam njena bolezen še ne predstavlja prevelikega bremena, vendar ne vem, kaj se bo zgodilo, ko ji bo spomin še bolj oslabel.  Že zdaj je težko, ker babica pozabi vse, kar se je zgodilo. Upam, da ji bomo zagotovili ustrezno oskrbo preden bo prišlo do tega, da začne pozabljati še dogodke iz preteklosti.

0 Replies to “Izgubljena v sedanjosti”

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *