Napotki in nasveti za svojce, prostovoljce in vse ostale, ki ste v kontaktu z obolelimi in želite ustvarjati z njimi

  • vodja predstavlja pozitivni model obnašanja za skupino s toplim, sprejemajočim vodenjem, ki bo spodbujal eksperimentiranje sodelujočih oseb in bo vse sodelujoče obravnaval kot enakovredne
  • Vodi pridobivanje izkušenj in vključuje posamezne korake pri projektu za ohranjanje strukture za dosego ciljev
  • Posluša mnenja varovancev, da bi lažje razumel njihove interese in motivacijo
  • V adiciji, da posluša, mora svoje varovance tudi opazovati, nuditi pomoč, ko je ta potrebna
  • Uporablja različne načine ustvarjanja in izzove v preizkušanje novosti
  • Spodbuja, poda povratne informacije skozi proces in pripiše vrednost

Pri pripravi delavnice je potrebno upoštevati:

  • Ročne spretnosti in zmožnosti sodelujočih oseb
  • Število sodelujočih oseb v skupini
  • Časovni okvir oziroma trajanje delavnice
  • Število osebja, ki je na voljo za pomoč in sodelovanje
  • Projekt, ki bo izziv in zanimiv pripravljalcu (vam)

USTVARJALNOST IN ALZHEIMERJEVA BOLEZEN

Kako z umetnostjo pomagati?

Raziskovalci po vsem svetu si prizadevajo najti rešitve, kako omiliti simptome in pacientom omogočiti dobro vsakodnevno počutje. Eden od načinov kako bolnikom pomagati je z umetnostjo. To se lahko izvaja v obliki terapije, kjer pacient pod nadzorom in s pomočjo socialnega delavca  ali umetniškega terapevta uporablja izrazna likovna sredstva in skozi delo spodbuja svoje samozavedanje, omili čustvene konflikte, si pomaga pri obvladovanju vedenja, razvija socialne spretnosti, izboljša dojemanje realnosti in zmanjša tesnobo. Kako pa lahko takšna terapija pomaga obolelim za demenco? Ostareli z demenco imajo težave z zbranostjo, pozabljajo imena svojih najbližjih in tudi poimenovanje čisto običajni stvari. Včasih se pojavi celo agresivno in paranoično vedenje. Pri terapiji z umetnostjo pa obolelim pomagamo tako, da ohranjamo in spodbujamo kognitivne funkcije, ki so pri dementnih ljudeh okrnjene in krepimo njihovo zaupanje v lastne sposobnosti [1].

Bistvo je to, da stimulirajo možgane in s tem vse čute, prikličejo spomine, kar jim omogoča nov način komunikacije. Ustvarjanje bolnikom z Alzheimerjevo boleznijo namreč omogoča, da se izognejo jeziku s katerim imajo težave in omogoča možganom nove načine komuniciranja. Čeprav se strokovnjaki strinjajo, da likovna terapija ne bo ozdravila bolezni, omogoča pacientom možnost za ustvarjanje in občutek koristnosti [2].

Pomembno je torej najti kanal nebesednega sporazumevanja za dementne ljudi. Likovna aktivnost na ta način postane ventil za negativna čustva ter tako pomaga pri zbranosti in zmanjšanju vedenjskih in psiholoških simptomov. Seveda pa pomaga tudi pri finih motoričnih sposobnostih, koordinaciji ter percepciji barv, oblik, prostora in vzorcev. Kako izbrati izrazna sredstva pa je odvisno od posameznika. Zaradi splošnega mnenja predvsem starejše populacije, da risanje zahteva nadarjenost in da ni za vse, obstajajo druge tehnike, kot so npr. pobarvanke in kolaž, pri katerih pacientu ni potrebno skrbeti za reprezentativnost in realističnost svojega dela. Zato je najbolje, da se ustvarjanje odvija pod mentorstvom usposobljenega terapevta in po pogovoru, kaj si oseba sploh želi početi.

Najbrž najtežji del celotne bolezni pa je na svojcih in bližnjih. Zelo težko je sprejeti dejstvo, da se oseba spreminja in še huje, ko te oseba celo pozabi. Ustvarjanje pa je aktivnost, ki je zelo odprta za vse in ima zato zmožnost svojce in obolele povezovati. Na ta način lahko ustvarimo situacije, kjer je možna prijetna, koristna in kvalitetna interakcija med svojci in obolelimi [1].

Ideja, da je ustvarjanje koristna aktivnost za tiste z demenco izhaja iz opazke, da so mnogi umetniki še dolgo po diagnozi za AD (Alzheimer’s disease; v nadalnjevanju AD) bili sposobni ustvarjati. Pri umetniških delih tistih z AD je z napredkom bolezni opaziti popačenje oblik in prostorske organizacije, vedno večjo ploskovitost, še vedno pa je ohranjena originalnosti in specifičnost izražanja čustev. Prav tako lahko tudi tisti brez formalne likovne izobrazbe ustvarjajo tudi po diagnozi za AD. Igralka Rita Hayworth je imela težave s paranojo, slikanje pa ji je pomagalo, da se je lahko sprostila. Posnet je bil tudi dokumentarni film o tem, kako lahko ustvarjanje in pomoč z umetnostjo pomaga obolelim za AD kot je na primer Rita Hayworth, ki pred tem ni nikoli slikala. Gradbeni delavec Laster Potts prav tako ni nikoli slikal, po diagnozi za AD pa se je pridružil dnevnemu varstvu in tam ustvaril več kot 100 akvarelnih slik z motivi iz svojega otroštva.

I remeber better when i paint

Dokazi o pozitivnem vplivu ustvarjanja za tiste obolele z demenco so bolj kvalitativne kot kvantitativne narave. Za to imamo tri teoretične predpostavke. Prvič, likovno izražanje in cenjenje umetnosti temelji na uporabi še ohranjenih spretnosti in ne na poskusih popravljanja spretnosti, ki so že izgubljene. Drugič, likovno izražanje predstavlja medij za emocionalno izražanje za obolele z demenco, ki imajo težave z verbalnim izražanjem. Tretjič, ustvarjanje likovnih del lahko daje občutek zadovoljstva, dosežka in ponosa [4].

Če podrobneje pogledamo prvo predpostavko si moramo odgovoriti na vprašanje katere sposobnosti so tiste, ki jih bolezen ne prizadene in omogočajo ustvarjanje. Sposobnosti, ki omogočajo dojemanje, cenjenje in hkrati ustvarjanje umetniških del, so ohranjene še dolgo po diagnozi za AD. To so vizualni, čustveni procesi in zmožnost določanja pomena. Hujši upad delovanja vizualizacijsko-prostorskih sposobnosti nastopi zelo pozno. Začne se z hitrim upadom epizodičnega spomina, oslabljenimi semantičnimi sposobnostmi in motnjami v pozornosti. Vizualni korteks je pri AD prizadet zelo pozno. Ta je zadolžen za konturo, barve, lokaliziranje, segregacijo in grupiranje komponent. Bolj kot sposobnost prepoznavanja (»kaj«) so prizadete sposobnosti prepoznavanja (»kako«), oziroma definiranje objektov v prostoru, kar se kaže v napakah pri dojemanju globine, neupoštevanju kotov in nasploh prostorskih načel. AD tako vzame sposobnost ustvarjanja realistične umetnosti, omogoča pa ustvarjanje, za katero so potrebne osnovne finomotorične, čustvene in vizualne spretnosti.  

Dojemanje in cenjenje umetnosti pa vključuje zmožnost pripisovanja čustvene in kognitivne pomembnosti delu. Čeprav AD vpliva na disfunkcionalno čustveno procesiranje, pa osnovno delovanje funkcionalno deluje še pozno v napredku bolezni. Dokaz za to je, da so pacienti z AD razvrstili umetniška dela, glede na njihove osebne estetske preference in te so, kljub temu, da so pacienti pozabili, da so ocenjevali slike, ostale konsistentne dlje kot 2 tedna ob ponovnih ocenjevanjih. Na podlagi tega je možno trditi, da pacienti z AD lahko uživajo ob umetnosti, kljub izgubi spomina in primanjkljaju komunikacijskih sposobnosti.

Pri samem ustvarjanju pa je ključnega pomena proceduralni spomin, ki se pri AD razmeroma dolgo ohrani. Pacienti se tako lahko naučijo novih motoričnih, zaznavnih in kognitivnih postopkov in česar sledi, da se z primerno podporo in nadzorom lahko naučijo ustvarjalnih spretnosti.

Naslednja predpostavka predstavi ustvarjanje kot medij za emocionalno izražanje. Pacienti z AD mnogokrat doživljajo intenzivna čustvena stanja, ki pa jih verbalno večkrat ne morejo izraziti. Ustvarjanje pa jim daje možnost, da brez besed povedo nekaj skozi linijo, obliko in barvo, kar se velikokrat manifestira v navdušenje in olajšanje.

Ustvarjanje je dobro za splošno počutje zaradi stanja zanosa, v katerega padejo pacienti z AD med samim procesom ustvarjanja.To sodi pod tretjo predpostavko. Zanos je stanje intenzivne koncentracije in zadovoljstva, ko je nekdo vključen v nek nagrajujoč proces. V tem stanju se počutijo močne, pozorne, samozavestne in sposobne. Večkrat tudi izgubijo občutek za čas in okolico. Po takšni aktivnosti pa se močno okrepi občutek samozavedanja. Ustvarjanje je aktivnost, ki jim predstavlja izziv in nek cilj, hkrati pa daje takojšnje povratne učinke že med samim procesom, kot po njem [5].

Kako se napredek bolezni vidi pri ustvarjanju?

Umetniška dela dementnih pacientov pogosto nastanejo iz ponavljajočih se, prekinjenih in zavitih linij ter vzorcev. V njih so perspektiva in koti zmedeni ter velikokrat manjkajo tudi ključni detajli določenih objektov in oblik [1].

Likovni terapevti, ki delajo s pacienti z Alzheimerjevo boleznijo poročajo o tem, da je skozi proces dela možno spremljati in opazovati kako bolezen vpliva na njihovo ustvarjanje in celo možno določiti na kateri stopnji so. V začetni stopnji bo oseba še izbirala pestro paleto barv in zapolnila celoten format, z napredkom bolezni pa bo format vedno bolj prazen, paleta barv se bo skrčila tudi na le eno barvo, na sliki bodo le razdrobljeni fragmenti, linije pa ne bodo zaključene [3].

Risanje oseb

Z razvojem bolezni bolniki vse težje zaznavajo določene barve, zaradi česar je koristno, če so prostori v katerih se oboleli z Alzheimerjevo zadržujejo barvno kontrastni, kar jim omogoča tudi več samostojnosti, saj se v takih prostorih lažje orientirajo. Po raziskavah naj bi bila barva, ki jo najdlje zaznavajo rdeča in njeni odtenki [1].

REFERENCE

[1]Momirski, N. A. (2017). Demenca in terapija z umetnostjo.

[2]Graham, N. in Warner, J. (2013). Demence in Alzheimerjeva bolezen. Ljubljana: eBesede.

 [3]Frank, P. (1.7.2017). Art therapy in action, Memory care .

[4]Wegerer, J. (2013). Why Art Therapy is Good for the Brain.

[5]Chancellor, B. Duncan, A. in  Chatterjee, A. (2014) Art Therapy for Alzheimer’s Disease and Other Dementias, Journal of Alzheimer’s Disease 1(11)