Alzheimerjeva bolezen

Beseda demenca izvira iz latinske besede demens, (de-iz, mens-pamet). Človek z demenco je torej nekdo brez pameti, in žal takšno mišljenje med ljudmi prevladuje še danes. Ker se demenca najpogosteje pojavi pri starejših ljudeh in je sodobna družba podvržena razumevanju staranja na medicinski način, je to utrdilo medicino kot vodilno vedo pri razumevanju demence. V zadnjih letih pa se pojavljajo kritike glede biomedicinskega razumevanja te bolezni in pojavljajo se novi modeli, ki na interdisciplinarni način raziskujejo in razlagajo demenco. Štirje temeljni modeli raziskovanja demence so biomedicinski, psihološki, sociološki in socialnodelovni. Čeprav se glede razlaganja bolezni ti modeli med sabo razlikujejo, pa je za doseganje napredka potrebno upoštevati vse [4].

Demenca je kronična možganska bolezen, za katero je značilen upad spomina.
Poleg spominskih motenj se pojavijo tudi motnje razumevanja, orientacije, mišljenja, govora, presoje, razumevanja, računskih in učnih sposobnosti. Povzročajo jo spremembe na možganskih celicah, do katerih najpogosteje pride zaradi degenerativnega obolenja osrednjega živčevja. Obstaja pa še vrsta drugih mogočih vzrokov, ki vplivajo na pojav bolezni, kot so metabolne in endokrine motnje, poškodbe, tumorji idr [1].

Najpogostejša oblika demence je Alzheimerjeva bolezen, saj predstavlja več kot polovico vseh primerov demenc. Vzroka bolezni ne poznamo, vemo pa, da se njena pojavnost poveča z naraščajočo starostjo. Prizadane dvajsetino oseb starejših od 65 let, vsak peti starostnik, starejši od 80 let pa ima težjo obliko demence [2].

Alzheimerjeva bolezen se po navadi začne neopazno z motnjami spomina, zato jo marsikdo sprva pripiše običajnemu procesu staranja. Od prvega pojava težav pa do bolnikove smrti mine od 3 do 20 let, v povprečju pa 8 do 9 let [3]. Zaradi vedno više starostne dobe pa oskrbe za obolele z Alzheimerjevo demenco po vsem svetu drastično primanjkuje.  Na svetu naj bi bilo okoli 47,5 milijona dementnih ljudi, leta 2030 pa naj bi ta številka narastla na 75,6 milijona. V Sloveniji je po statistiki z Alzheimerjevo boleznijo diagnosticiranih  35.000 ljudi, dosti pa je takih, ki za svoje stanje še sploh nimajo diagnoze [5].

Bolezen poteka v več stadijih [3]. V zgodnjem stadiju so simptomi blagi in nespecifični. Oboleli začnejo pozabljati nedavne dogodke ali dogovore (npr. plačevanje računov), izgubijo občutek za čas. Začnejo izgubljati zanimanje za stvari, ki so jih nekoč veselile, za službo in celo za družino ter prijatelje. Njihovo razpoloženje postaja precej spremenljivo. Pojavijo se spremembe pri govoru in samem vedenju, vendar bolniki pogosto zanikajo vsakršne spremembe.

Ko bolezen preide v srednji stadij postane jasno, da gre za demenco. Simptomi postajajo vedno hujši in motijo normalno delovanje obolelega v vsakdanjem življenju. Ker izgubijo občutek orientacije, pogosto odtavajo, zato jih je potrebno skrbno nadzirati, da bi jih obvarovali. Prvotni simptomi, kot so pozabljanje, razumevanje, presojanje, govor in razpoloženjske spremembe, se v tej fazi poslabšajo. Bolniki potrebujejo pomoč pri vsakdanjih opravilih kot so kuhanje, pospravljanje, oblačenje in skrb za higieno [3].

V zadnjem, poznem obdobju demence postanejo oboleli povsem odvisni od svojih skrbnikov. Njihovo razumevanje, pomnjenje in sporazumevanje so hudo oškodovani. Ne zmorejo se hraniti sami, težko hodijo, pogosto postanejo inkontinentni [3].

Žal še ne poznamo zdravila za napredujočo demenco. Obstajajo nekatera zdravila, antidementivi, ki zgolj blažijo spremljajoče simptome in le delno zaustavijo napredovanje bolezni [2]. Obolelemu skušamo nuditi čim boljšo oskrbo in čim bolj prijeten potek preostanka življenja. Kljub temu, da procesa ne moremo ustaviti, pa so preventivne aktivnosti s katerimi je dobro začeti čimprej po diagnozi, oziroma jih je najbolje ohranjati skozi celo življenje tiste, ki imajo velik učinek. Že dolgo je znano, da se naši možgani spreminjajo celo življenje in da je možno učenje tudi v starosti. Tako kot otroci skozi aktivnosti in igre gradijo in krepijo svoje kognitivne, motorične in senzorne sposobnosti, jih prav tako starejši, s seveda sebi primernimi temami. Ohranjanje plastičnosti in vitalnosti možganov omogočajo vse te aktivnosti tudi v starosti, saj spodbujajo in krepijo zaznave in vplivajo na višje miselne funkcije. Na tak način se zelo upočasni kognitivni upad [2].

REFERENCE

[1]Kogoj, A. (2008). Etiologija Alzheimerjeve bolezni in drugih najpogostejših demenc. Strokovno glasilo slovenske farmacije. 55-58

[2]Lukič Zlobec, Š., Krivec, D. & Flajšman, B. (2015). Živeti z demenco doma: za svojce in družabnike oseb z demenco. Slovensko združenje za pomoč pri demenci – Spominčica, Alzheimer Slovenija.

[3]Graham, N., & Warner, J. (2013). Demence in Alzheimerjeva bolezen. eBesede.

[4]Mali, J. Meši, N. in Rihter L. (2011). Socialno delo z osebami z demenco; Raziskovanje potreb oseb z demenco in odgovorov nanje. Fakulteta za socialno delo, Univerza v Ljubljani

 [5]Momirski, N. A. (2017). Demenca in terapija z umetnostjo.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *