Obisk Alzheimer vasice – HOGEWEYK

Ja, tako kot se sliši. Na Nizozemskem v Weespu obstaja vasica, kjer ima vseh 152 prebivalcev napredovalno obliko Alzheimerjeve demence. Kljub temu živijo povsem normalno življenje. Lahko se odločijo za novo pričesko v frizerskem salonu, si ogledajo predstavo v gledališču, v kavarni poklepetajo s sosedom ali odidejo po nakupih v lokalno trgovino. Ker je Hogeweyk odlična oblika postavljanja teorije v prakso in so obenem prvi na svetu s tako idejo, sem se odločila za kratek obisk.

V Hogeweyk sem prispela ravno na dan odprtih vrat. Vstopila sem skozi vhodna vrata, ki jih odpira zaposlena gospa na recepciji samo za obiskovalce in ne za prebivalce. Izvedela sem, da spodbujajo dan odprtih vrat in vabijo družbo v Hogeweyk, saj prebivalcem ni dovoljeno zapustiti vasi. Tako lahko z obiskovalci dobijo svež dah novih obrazov in prijaznih pozdravov. Takoj sem dobila navodila, da moram spoštovati zasebnost prebivalcev, se izogibati fotografiranju, gledanju skozi okna, obiskovanju hiš ali trkanju po vratih.

Z osnovnimi informacijami sem se opremila še pred obiskom. Hogeweyk je dom za starejše, oblikovan po bivanjskih modelih »zunanjega« sveta. Ideja se je porodila leta 1992, ko sta se dve medicinski sestri odločili izoblikovati nov koncept za zadnja leta življenja bolnikov z Alzheimerjevo demenco, s poudarkom na ohranjanju njihove avtonomnosti. Njuna gonilna želja je bila, da se izoblikuje dom za starejše, ki deluje bolj udobno in prijazno. Do takrat so domovi namreč predstavljali prej vse kot pa prijeten dom za zadnja leta življenja. Do realizacije je prišlo leta 2009. Nekateri ga primerjajo s »Trumanovim šovom«, kjer protagonist ob koncu ugotovi, da je njegovo celotno življenje uprizorjeno. Prebivalci Hogeweyka, uprizorjeni resničnosti navkljub, preživijo svoja zadnja leta svobodno sprehajajoči se po ulicah in kar se da avtonomno ter družabno življenje, česar v primeru velikega dela domov za starejše občane ne bi mogli trditi.

Vasico sestavlja vsega skupaj 23 hišic, vsaka s šestimi ali sedmimi prebivalci, ki imajo svojega skrbnika. Ta prevzame vlogo kuharja, čistilca, spremljevalca na družabne dogodke ali spremljevalca pri nakupih. Vsi, ki so del Hogeweyka, so posebej usposobljeni za delo z dementnimi ljudmi – od prodajalke v trgovini do frizerke. Tam so za to, da opolnomočijo posameznike in spodbujajo njihovo samostojnost. V vasi se poudarja enkratnost vsakega prebivalca, obravnavajo jih kot posameznike, ne kot bolnike. Ravno na podlagi tega so ustvarili koncept, ki ga imenujejo »življenjski slog«. Ljudje, ki si delijo podoben življenjski slog, vključno s temeljnimi vrednotami in normami, si v Hogeweyku delijo tudi bivalne prostore. Tako cimri niso dodeljeni naključo, kot je to praksa drugje, temveč na podlagi povečane možnosti sklepanja prijateljstev s svojimi sostanovalci. Za zdaj imajo 7 življenjskih slogov: urbanega, domačega, kulturnega, indonezijskega, Gooi slog (vasica na Nizozemskem, znana po razkošnem življenju premožnih ljudi), tradicionalega in krščanskega. Prebivalci si znotraj življenjskega sloga delijo tako prostor, ki je oblikovan po določenih vsebinah, kot tudi interese in s tem kvalitetno družbo v preostanku življenja. Mesto v Hogeweyku se sprosti le, ko eden izmed prebivalec premine.

Opazila sem tudi nekaj podobnosti med Hogeweykom in našim projektom nePOZAB. Tudi tam namreč izvajajo razne delavnice, ki predstavljajo tako družabne dogodke kot tudi način krepitve še ohranjenih sposobnosti. Na voljo je 31 različnih delavnic, ki jih prilagajajo željam prebivalcev – od raznih kuharskih do glasbenih delavnic. Prebivalce spodbujajo, da znanja, ki so jih pridobili v svojem poklicu in prostočasnih aktivnostih v obliki delavnic predajo naprej svojim sosedom. Pri tem pomagajo tudi strokovni delavci in številni prostovoljci.

Ko sem se sprehajala po Hogeweyku in srečevala prebivalce, ki so me prav prijetno pozdravili, sem bila navdušena nad razgibanostjo, ki jo tako mala vasica premore. Uživala sem v sprehodu v prijetnem parku z ribnikom, po glavni ulici s klopco, ki spominja na barcelonski Park Güell. Tam sem naletela na frizerski salon, sobo za fizioterapijo, kavarno in Mozartovo sobo za glasbene navdušence. Arhitektura dosledno upošteva potrebe svojih prebivalcev – vse je oblikovano na način, ki spodbuja fizične aktivnosti – vrata, ki se odpirajo sama in tako vabijo k sprehodu, vrt, ki je zelo privlačen, avtomatizirano dvigalo, prilagojena okolica na način, da je prijetno biti zunaj tudi ob deževnih dnevih.

V Hogeweyku svobodo enačijo s srečo. Prebivalci lahko zapuščajo svoje hiše po želji, sami se odločajo o tem, kaj bodo jedli, se včlanijo v klub po lastni želji, lahko igrajo bingo, spijejo pivo, dobrodošli so celo hišni ljubljenčki. Sliši se kar predobro, da bi bilo res, kajne? O tem raju sem želela izvedeti več, zato sem par vprašanj postavila osebi, ki na tem projektu dela že od samega začetka. Po poklicu je arhitekt in obenem tudi eden izmed ustanoviteljev, Frank Van Dillen.

Tekom pogovora mi je zaupal, da so glavno vodilo zaposlenih unikatne potrebe vsakega prebivalca. Prebivalec oziroma svojci so tisti, ki odločajo, kako bo le-ta v vasici živel. Vso osebje je tam, da se tem potrebam prilagodi. Če na primer prebivalec želi vsako nedeljo na nogometno tekmo, bo to lahko storil. Takoj za tem doda, da se temu primerno viša tudi cena nastanitve.

Na vprašanje o nacionalnosti prebivalcev odgovori, da tu lahko prebiva vsak, ki je pripravljen plačati 240€ na dan. Glede na želje in zahteve pa se ta znesek lahko tudi znatno poveča. Frank mi je zaupal, da so stroški vodenja take ustanove kar veliki in da ravno zaradi tega sedaj gradijo še več hišic, da bodo lahko sprejeli več stanovalcev. Poudaril je, da trdno verjame v kvaliteto in variabilnost storitev, ki jo stanovalcem nudijo, na podlagi česar je cena vzdrževanja temu primerna. Zanimivost, na katero sem preko pogovora naletela je, da so že zgradili podobno ustanovo, namenjeno 28 prebivalcem. Zanimanje je bilo namreč tako veliko, prostor za nastanitev pa tako majhen, da so morali vasico podaljšati še izven meja Hogeweyka. Druga ustanova se prav tako nahaja v Weespu.

Govorila sva tudi o tem, kako Hogeweyk navdihuje podobne projekte, ki so se nedavno začeli pojavljati v Švici, Angliji, Novi Zelandiji in Avstraliji. Ko sem ga vprašala, kaj je njegov nasvet, da se tak projekt vzpostavi in tudi obdrži, je dejal, da je to brezdvomno vera v dober namen in povezanost zaposlenih, ki se morajo občasno nekoliko oddaljiti od svojih običajnih poklicnih opredelitev. Tako na primer medicinska sestra v Hogeweyku ni le medicinska sestra temveč je obenem tudi skrbnica doma, zadolžena za likanje, čiščenje, kuhanje… Ta večplastnost poklicnih zadolžitev mnogim zaposlenim ne ustreza popolnoma, zato je za Hogeweyk svojevrsten izziv najti ustrezne oskrbnike.

Je morda čas za Slovenijo, da dobi svoj Hogeweyk? Frank prizna, da je začetek vedno težek in cenovno zahteven. Njim je pri tem na pomoč priskočila država, ki je vložila kar nekaj denarja v prvotno infrastrukturo. No, nekaj je gotovo – s projektom nePOZAB spodbujamo vero v dober namen in krepimo medsebojno povezanost. Tako lahko rečemo, da je pot v pravo smer že odprta.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *