Fizična Aktivnost

Glavna možganska patologija pri Alzheimerjevi bolezni (AB) so nevrofibrilarne pentlje in amiloidni plaki[1]. Znanstveniki še niso uspeli odkriti zdravila, ki bi učinkovito zdravilo omenjeno bolezen, zato je trend v raziskovanju preučevanje različnih metod, ki bi utegnile pozitivno vplivati na simptomatiko in potek Alzheimerjeve bolezni. Fizična aktivnost je eden izmed dejavnikov, ki izkazuje pozitiven potencial tako pri preventivi kot tudi pri simptomatiki in poteku bolezni pri Alzheimerjevi bolezni.

Amiloidni plaki in nevrofibrialarne pentlje.

Obstoječa znanstvena literatura navaja, da telesna aktivnost vpliva na zmanjšanje pojavnosti Alzheimerjeve bolezni pri zdravih posameznikih, med tem ko pri posameznikih z demenco pripomore k zamiku upada kognitivnih sposobnosti, k boljšemu razpoloženju, k boljšim motoričnim sposobnostim in k zmanjšanju vnetja[2, 3, 4, 5].

Nevrobiološki učinki fizične aktivnosti na možgane

 Fizična aktivnost pozitivno vpliva na možganske žile, hipokampus (tj. možganska struktura, odgovorna za spomin) in na nevrogenezo (tj. nastajanje novih živčnih celic). Izkazuje pozitivni vpliv na signaliziranje nevrotrofičnega dejavnika možganskega izvora (ang. BDNF-brain derived neurotrophic factor), ki ima pomembno vlogo pri nevroplastičnosti in pri uravnavanju celičnega odziva na stres. Omenjeni dejavnik namreč vpliva na zmanjšanje amiloida β (β40 in β42), ki je odgovoren za tvorbo amiloidnih plakov in nevrofibrilarnih pentelj[1]. Poleg pozitivnega vpliva na BDNF fizična aktivnost zmanjšuje tudi oksidativni stres in upad spomina, hkrati pa vpliva tudi na druge nevrotrofične dejavnike[6].

Pojavnost sporadične AB in blage kognitivne motnje je pozitivno povezana s kardiovaskularnimi obolenji oz. motnjami, ki bi naj bile povezane z nastankom nevronskih disfunkcij. Vaskularna hipoteza predvideva, da je možganska hipoperfuzija (tj. zmanjšanje pretoka krvi v možganih, zaradi nenadnega padca krvnega tlaka) vzročni dejavnik, ki pripomore k nastanku AB in blage kognitivne motnje. Posledično je pomemben dejavnik pri preventivi za demenco in kognitivne motnje, tudi pravočasno odkrivanje kardiovaskularnih obolenj ter navsezadnje tudi ukvarjanje z aktivnostmi, ki imajo pozitiven učinek na srce in ožilje. Takšen učinek izkazujeta tudi aerobna in izometrična vadba, saj vplivata na uravnavanje krvnega tlaka in pripomoreta k celovitem delovanju vaskularnega sistema[7].

Vpliv vaskularnih dejavnikov tveganja na nastanek AB.
Vrste fizične aktivnosti

Znanstveniki so ugotovili, da je izmed različnih vadb najbolj učinkovita aerobna vadba, saj vpliva na povečanje krvnega pretoka v možganih, preprečuje oz. zmanjšuje atrofijo hipokampusa ter pozitivno vpliva na nevrogenezo[3]. Poleg omenjenega vpliva tudi na večjo raven nevrotrofičnih dejavnikov, zmanjšuje nevronsko vnetje ter zavira oz. preprečuje nevronsko smrt[4]. Po drugi strani pa raziskava iz leta 2017 navaja kot še bolj učinkovito v primerjavi z aerobno vadbo izometrično vadbo. Slednja naj bi bolj učinkovito uravnavala delovanje žilnega sistema, saj s stimulacijo razširjanja žil povzroča kaskado vaskularnih, nevrotrofičnih in nevro-endokrinih dogodkov, ki vplivajo na izboljšanje kognitivnih funkcij[7].

Vrsta in intenziteta vadbe

Nizko-intenzivna vadba naj bi pozitivno učinkovala na vidno-prostorsko zaznavanje in pozornost, zmerno-intenzivna vadba pa naj bi vplivala na splošne kognitivne sposobnosti kot so delovni in verbalni spomin ter pozornost[8]. Čeprav izsledki raziskav o optimalnem času izvajanja vadbe niso usklajeni, svetovna organizacija za zdravje in večji del raziskav navajajo, da je priporočena frekvenca vadbe najmanj 150 min/teden. Kot najučinkovitejšo vadbo pa omenjajo aerobno in izometrično vadbo oz. vaje za moč [9, 10]. Poleg aerobne in izometrične vadbe svoje pozitivne učinke na AB izkazuje tudi joga. Slednja izkazuje tako psihološke kot tudi medicinske učinke na simptome pri AB[11].

Joga in AB

8-tedenska vadba sedeče joge se je izkazala kot učinkovita pri izboljšanju kognitivnih sposobnosti kot je npr. koncentracija ter pri izboljšanju ravnotežja[12]. Dihanje, ki je pomemben del joge namreč vpliva na povečanje ravni nevrotrofičnih rastnih dejavnikov, katerih funkcija je med drugim tudi zaščita nevronov[13].

Prikaz nekaj položajev pri sedeči jogi.

Iyengar joga se je izkazala za zelo učinkovito pri zmanjševanju depresivnih simptomov. Streeter in kolegi[14] so dokazali da je 12-tedensko izvajanje omenjene vrste joge, skupaj z jogo povezanim dihanjem učinkovito pri terapiji močne depresivne motnje, saj se je tekom intervencije simptomatika depresije pomembno izboljšala. Zaključimo lahko, da bi omenjena vrsta joge lahko pripomogla tudi k zmanjševanju depresivnih simptomov pri obolelih z AB.

Kirtan Kriya joga se je izkazala za zelo učinkovito pri spodbujanju kognitivnih zmožnosti pri posameznikih, ki imajo blago kognitivno motnjo ali pa celo AB. Omenjena vrsta meditacije je del Kundalini joge in deluje na različne možganske predele. SPETC (ang. single-photon emission computed tomography) raziskave kažejo, da pride med izvajanjem omenjene meditacije do povečanega krvnega pretoka v frontalnih predelih možganov, hkrati pa se poveča aktivnost v posteriornem cingulatnem girusu, katerega nizka aktivnost je ena izmed prvih indikacij pri diagnozi AB ter tudi v anteriornem predelu omenjenega girusa[15]. Pozitivne učinke Kundalini joge potrjuje tudi raziskava, ki je pokazala, da ima ta vrsta joge tako kratko- kot tudi dolgo-ročne pozitivne učinke na izboljšanje izvršnih funkcij, hkrati pa pozitivno vpliva tudi na razpoloženje in na kognitivne sposobnosti (npr. vpliva na izboljšanje verbalnega in vidnega spomina)[16].

Spremembe v posteriornem cingulatnem girusu pri izvajanju meditacije Kundallini.
Reference

[1] Nigam, S. M., Xu, S., Kritikou, J. S., Marosi, K., Brodin, L. in Mattson, M. P. (2017). Exercise and BDNF reduce Aβ production by enhancing α-secretase processing of APP. V  Journal of Neurochemistry, (2017), 1-11. doi: 10.1111/jnc.14034
[2] Abd El-Kader, S. M. in Al-Jiffri, O. H. (2016). Aerobic exercise improves quality of life, psychological well-being and systemic inflammation in subjects with Alzheimer’s disease. V Afri Health Sci, 16(4), 1045-1055. doi: http://dx.doi.org/10.4314/ahs.v16i4.22
[3] Cass, S. P. (2017). Alzheimer’s Disease and Exercise: A Literature Review. V Current Sports Medicine Reports, 16(1), 19-22. doi: 10.1249/JSR.0000000000000332
[4] Groot, C., Hooghiemstra, A. M., Raijmakers, P. G. H. M., van Berckel, B. N. M., Scheltens, P., Scherder, E. J. A. … Ossenkoppele, R. (2016). The effect of physical activity on cognitive function in patients with dementia: A meta-analysis of randomized control trials. V Ageing Research Reviews, 25(2016), 13-23. doi: http://dx.doi.org/10.1016/j.arr.2015.11.005
[5] Stephen, R., Hongisto, K., Solomon, A. in Lönnroos, E. (2017).  Physical Activity and Alzheimer’s Disease: A Systematic Review. V Journals of Gerontology: Biological Sciences, 72(6), 733-739. doi:10.1093/gerona/glw251
[6] Özbeyli, D., Sari, G., Özkan, N., Karademir, B., Yüksel, M., Çilingir Kaya, Ö. T. in Kasimay Çakir, Ö. (2017). Protective effects of different exercise modalities in an Alzheimer’s disease-like model. V Behavioural Brain Research, 328(2017), 159-177. doi: https://doi.org/10.1016/j.bbr.2017.03.044
[7] Hess, N. C. in Smart, N. A. (2017). Isometric Exercise Training for Managing Vascular Risk Factors in Mild Cognitive Impairment and Alzheimer’s Disease. V Frontiers in Aging Neuroscience, 9(48), 1-12. doi: 10.3389/fnagi.2017.00048
[8] Koščak Tivadar, B. (2017). Physical activity improves cognition: possible explanations. V Biogerontology, 18(4), 477-483. doi: 10.1007/s10522-017-9708-6
[9] Ahlskog, J. E., Geda, Y. E., Graff-Radford, N. R. in Petersen, R. C. (2011). Physical Exercise as a Preventive or Disease-Modifying Treatment of Dementia and Brain Aging. V Mayo Clin Proc., 86(9), 876-884. doi: 10.4065/mcp.2011.0252
[10] World Health Organization. (2017). Global recommendations on physical activity for health. Geneva: World Health Organization. Pridobljeno 28. 6. 2017 s http://www.who.int/dietphysicalactivity/factsheet_olderadults/en/
[11] Mooventhan, A. in Nivethitha, L. (2017). Evidence based effects of yoga in neurological disorders. V Journal of Clinical Neuroscience,2017, 1-7. http://dx.doi.org/10.1016/j.jocn.2017.05.012
[12] McCaffrey, R., Park, J., Newman, .D. in Hagen, D. (2014). The effect of chair yoga in older adults with moderate and severe Alzheimer’s disease. V Res Gerontol Nurs, 7(4), 171-177. doi: 10.3928/19404921-20140218-01
[13] Balasubramanian, S., Mintzer, J. E., Wahlquist, A. E. (2015). Induction of salivary nerve growth factor by yogic breathing: a randomized controlled trial. V Int Psychogeriatr., 27(1), 168-170. doi: 10.1017/S1041610214001616
[14] Streeter, C. C., Gerbarg, P. L., Whitfield, T. H., Owen, L., Johnston, J., Silveri, M. M. … Jensen, J. E. (2017). Treatment of Major Depressive Disorder with Iyengar Yoga and Coherent Breathing: A Randomized Controlled Dosing Study. V The journal of alternative and complementary medicine, 10(19), 1-7. doi: 10.1089/acm.2016.0140
[15] Singh Khalsa, D. in Newberg, A. (2012). Kirtan Kriya Meditation: A Promising Technique for Enhancing Cognition in Memory-Impaired Older Adults. V P. E., Hartman-Stein in A., La Rue (ur.), Enhancing Cognitive Fitness in Adults (str. 419-431). United States: Springer-Verlag New York Inc.
[16] Eyre, H. A., Siddarth, P., Acevedo, B., Van Dyk, K., Paholpak, P., Ercoli, L. … Lavretsky, H. (2017). A randomized controlled trial of Kundalini yoga in mild cognitive impairment. V International Psychogeriatrics, 29(4), 557-567. doi:10.1017/S1041610216002155

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *